Ni večje zabave od drsanja po zamrznjenem koseškem bajerju! In prav vsako leto, ko se podam na pot po ledu se mi zdi, kot da sem zakorakala naravnost v eno izmed Unicefovih voščilinic. V moji glavi so na njih vedno upodobljeni otroci v drsalkah.
—
I absolutely love frozen lakes and skating or just walking on ice. And every time I see all the people having so much fun on the small Koseze pond nearby it feels as if had just walked straght into one of the Unicef chritmas cards. In my mind they always had children skating pictured on them.

z espeliko in gutizarjem smo se odločili, da nam ta vikend ne uide sončen vzpon na vremščico. kaj kmalu smo ugotovili, da se je na žalost zima odločila drugače … kljub temu nismo obupali in čarobni snežni prizori so poplačali naš trud!
—
espelika, gutizar and i decided to have a nice sunny trip to vremščica hill this weekend. it didn’t take us long to discover that unfortunately winter decided otherwise … we didn’ give up and in the end it turned out to be magical!

lomolena me je spomnila na čase, ko sem sama v rokah nerodno stiskala velik aparat na film in se ga po pravici povedano pošteno bala. a že takrat mi je bilo všeč zimsko morje. mrzlo, skrivnostno in neobljudeno. in vedno bolj se mi zdi, da ga analognost še polepša …
—
lomolena blog reminded me  of times when i used to hold this big film camera in my trembling hands. i was scared the hell out of it. but even then i already liked the seaside in winter. it’s so cold, misterious and abandoned. and it seems it’s even more beautiful in analogue …

ker že vsi govorijo o snegu (kot da ne pride vsako leto …) še jaz pristavljam svoj piskrček.
—
since everyone is talking about snow (like we wouldn’t see it every year …) i’m going to go with it as well.

danes sem s fotoaparatom obdelala kar dva mrzla letna časa v razmaku ene ure in par sto metrov višinske razlike. in še pred dobrim tednom smo si jamrali, da pa res ni več poletja … kakšno poletje neki? zima trka na vrata.